malaluna

Ja ta zgoraj omenjena nadloga mi je povzročala skrbi zadnje dni. No saj še ni čisto mimo, smo pa iz ta hujšega. Moja Tia je borka in se ne da.

Začelo sej v četrtek, najprej driska, pa bruhanje, pa vročina, pa nč jest, pa nč pit, pa sam jokat, pa spet driska, pa spet bruhanje, pa čist brez energije….Skratka po 5 dneh rotavirusa ima Tia 1kg manj (na njenih 10kg je to 10% njene teže, kar je ful) in počasi, ampak res počasi se stanje umirja. Jesti še vedno noče, hvala bogu vsaj pije. Če nebi pila bi morala na ifekcijsko.  To bi se mi šele cufalo. Skratka zdaj upam da je za nami in da se še do konca spuca, pa nam pol ostane vsaj vikend, ker tele dva dni bomo iz varnostnih razlogov, predvsem do okolice, bolj kot ne doma.

Drugače pa vse po starem. Nč nisem na tekočem kaj se dogaja v zadnjem tednu. Tko da sploh ne vem o čem pisat.

Aja na avto bo treba spet namontirat zimske gume. Še dobro da sem lani odprla denarnico in kupila nove, ker zdej enga takega stroška nebi zmogla. Gume so tolk drage, da je za znort. Res da so edina povezava s cesto in da dam rajš MAL več za boljše, ampak so pa res čist predrage. Sicer pa ob svojih dohodkih sploh čudno da še folgam.
Zdej me bo zadel strošek dodatnih plenic, ki smo jih v teh dneh ponucali. Da o pranju (prašek) sploh ne govorim. Sem že kot stroj. Čez dan se ukvarjam s Tio, perem in sušim cunje, zvečer pa likam.
No pa kaj tolk jamram, sej bo. Samo da ni hujše, pa je.

Tolk za dons kr neki eno brezvezno nakladanje!

LP

…ja res je. Mimo je cel teden odkar je umrl Toše. Jaz pa kar ne morem preboleti. Ves čas mislim na njegove starše, prijatelje, dekle…na to kako krivičen je svet.
Po netu sem pregledala malo morje prispekov, ki so se tam zaradi nepravičnosti sveta, znašli v zadnjem tednu. Ne morem in nočem dojeti, da se kaj takega res dogaja. Nisem obsedena, ampak preprosto se ne morem sprijaznit s tem, da tista višja sila, bog ali karkoli drugega, dopušča, da se kaj takega dogaja!!!! Jezi me da živijo pedofili, posiljevalci, morilci……takšni ljudje kot so Toše, pa umirajo, ne krivi, ne dolžni. Kje je logika? Zakaj????

Na netu sem gledala prispevek iz Makedonske televizije, v katerem moški srednjih let govori o temu, da se mu je zamajala vera v Boga in da je Bog aroganten, ker je dopustil, da se zgodi nekaj takega. Sama nisem verna, ja verujem že, samo se ne morem opredeliti v koga točno. V neko višjo silo, ki me je tokrat pustila na cedilu. Ne morem verjeti in groza me je ob dejstvu, da je življenje tako kratko. Tako minljivi smo. Zdaj si, naslednji trenutek pa te ni več. No Toše je sigurno še prisoten, saj je zapustil toliko……

Meni osebno je žal vsakega življenja in sočustvujem z vsemi tistimi, ki so kdaj izgubili koga od bližnjih. Sama dobro vem kako je to. Pri trinajskih sem v prometni nesreči ostala brez očeta, dobro leto in pol nazaj, pa mi je rak vzel babico, ki mi je pomenila ogromno. Skratka za vsakega človeka mi je hudo ko umre, kot mi je hudo za fanta, ki je umrl, zato ker je želel eno soboto prežurat v Globalu. Običajno so o nesrečah in mrtvih le številke in se nas zato ne dotaknejo toliko.
Toše pa je bil človek, ki ga je poznal cel balkan in bil je oboževan. Dejstvo, da je bil tako dober, prijazen srčen, iskren….pa žalost samo še poveča. Priznam, da me je pri njemu fasciniralo to, da je bil tako zelo skromen. Prepričana sem da ni bil glumac, ker človek, ki brez razmišljanja odgovori, da mu bosta mama in oče za vedno najvišja avtoriteta v življenju in se vedno, tudi na koncertu kjer je 30.000 ljudi vrača k svojim koreninam (ki so v nekem malem mestecu), pač ne more biti igralec, ampak preprosto je takšen - skoraj popoln. Poleg tega pa toliko lepih stvari kot sem slišala o njemu, nisem slišala o nobenem estradniku, niti živem, niti mrtvem. Mislim, da na področju bivše juge ni več človeka, ki bi povzročil toliko žalosti. Toše je bil samo en!!! Kaj vse je dosegel?!? Pa vseeno ostal skromen in dober. Če bi imela možnost, bi mu segla v roko in mu iskreno čestitala, ker da pri 26 ustraviš toliko in pustiš tak pečat…… V čast bi mi bilo!!!!
Enkrat bi želela spoznati njegove starše. Prosila bi jih za kakšen nasvet. Nekaj sta delala prekleto prav, ker sta vzgojila takega človeka. Tudi sama si želim, da bi Tii lahko vcepila toliko vrednot in toliko dobrote. Saj je res, da ni vse odvisno od vzgoje, ampak veliko je pa sigurno!!!! Prav vzgoja moja Tie, je en mojih največjih strahov.

Najboljš, da neham pisat, ker sem že zdej pregloboko zabredla. Mam še tolk enga dela, pa se ga kar en polotim. Nekje zadaj se ves čas sprašujem zakaj bi se trudila, če pa se v trenutku zgodi, da se vse podre. Kot se je Tošetu. Toliko projektov in načrtov je imel, zdaj pa……… No ampak, ker je meni mogoče sojeno dolgo življenje, bo kaj pač treba narest, tko da najboljš da kar takoj začnem.

Do naslednjič pa lep pozdrav!

…..in svečka za Tošeta…….(pa za babi in fotra)

Tale moj blog je že kr neki časa odprt, pa nisem bila produktivna in nisem skupaj spravila ničesar.

No zdaj čutim, da je čas, da še jaz napišem svoje misli. Kar nekako moram govorit in delit tisto kar mi hodi po glavi.

Naj najprej razjasnim za vse tiste, ki me ne poznate, da sem stara celih 25 let in sem z nogami trdno na tleh. Zavdeam se realnega življenja in ne bluzm nekje med oblaki. Imam dobrih 16 mesecev staro hčero, ki mi pomeni vse na svetu. Tudi partnerske odnose imam kolikor toliko urejene, če jih kak PMS ne strese kot potres vsake toliko časa. Skratka na podstrešju imam pospravljeno in v zadnjem času popravljam tudi napake iz svoje preteklosti.

Tale uvod je bil potreben predvsem zato, da vam bo jasno da nisem neka obsedena najstnica, ki pada v trans vsakič, ko zagleda svojega idola.

Toše ni bil moj idol. Poznala sem tiste njegove komade, ki so se rolali pa radiu, zadnje dva meseca pa sem precej začela poslušati njegovo muziko. Začelo se je s komadom Volim osmijeh tvoj, ki ga poje v duetu z Antonijo Šola in počasi se mi je na hard disku nabrala večina njegovih komadov, ki so se tudi dnevno slišali iz mojih že malo hreščečih zvočnikov. No in ravno, ko se odločim da ga bom šla v soboto poslušat, me kot strela z jasnega zadane……….Kliče me mami in me sprašuje, če sem videla na internetu zadnjo novico črne kronike? Malo nejevoljno ji rečem, da ne in da me trač ne zanimajo. Pa mi pravi da ni trač in da naj pogledam, ker je Toše umrl. ??!???!???!????!??!wtf?????!??wtfWTF?????????!!!!! Kaj?? Nič mi ni bilo jasno. Res odprem Siolovo spletno stran in zagledam njegovo sliko, zraven pa napis da je res umrl. Berem čalnek, pa sploh ne dojamem. Kaj, kako, zakaj??? Pa ne Toše? Pa ne on???!!!! Sploh ne morem dojet, pe malo pobrskam po netu in vsepovsod piše isto, nikjer ne zasledim, da je to neka bolna šala. Prižgem si njegovo muziko in solze se mi ulijejo po licu. Nad svojim izlivom čustev sem čisto presenečena. Poslušam njegov glas, vokal ki mu na področju bivše juge ni para in se jezim, nad svetom, usodo, višjimi silami, da se je kaj takega zgodilo. Kako hudiča se to dogaja? Najprej novica o Tošetu, takoj zatem pa novica o pedofilu, ki se prosto sprehaja nekje po zemeljski obli in nadleguje male otroke. Zakaj usoda ne vzame take hudobije??? Zakaj vzame dobroto in mlado življenje? Ni mi jasno in jezna sem, predvsem zato ker je toliko naredil za svoj narod, bolne in osirotele otroke……pa še toliko bi lahko naredil. Sredi največjih načrtov, projektov, se zgodi takšna tragedija in v trenutku ga ni več!!!!! Zakaj???? Ne morem razumeti, pa če se še tako trudim!!!!!

Pa je minil torek, jaz pa ves čas jezna nad svetom, da se kaj takega dogaja. Pride sreda. Tio peljem v vrtec in se primajem domov. Ves čas ga imam v mislih, celo zbudila sem se z mislijo nanj. Sprašujem se če moje razmišljanje meji na obsedenost, pa mi je v bistvu vseeno, ker čutim bolečino, ki jo je čutilo toliko ljudi in vem da je bolečina ob izgubi takšnega človeka še kako opravičena. Pa saj ne da bi se rabila komu opravičevati, kar čutim pač čutim in vseeno mi je kaj si mislijo drugi. Men je Toše zlezel pod kožo in se mi usedel v srce s tistim kar je bil in tam bo sigurno ostal dolgo, dolgo, ZA VEDNO.

Skratka privlečem se do doma, še vsa zaspana z otečenimi očmi in prižgem TV. Gledam mašo v cerkvi in kasneje kako se mu pokloni na tisoče ljudi. Z njimi čutim bolečino in kako se je vse ustavilo. Po glavi se mi podijo misli, da je moral resnično biti velik človek, če se je cela Makedonija ustavila in žalovala za njim. Fant star 26 let je dosegel toliko……ga ni na področju bivše juge človeka, za katerim bi tako jokali in tako žalovali. Ob pogledu na njegovo mamo in očeta me stiska pri srcu in postavim se v njuno kožo. Ne vem kaj bi naredila, če bi izgubila svojo Tio. Ves čas mislim na njih, na Toševe najbljižje in si želim, da bolečina ob izgubi tako krasnega človeka nebi bila tako gromozanska. Pomagala bi, pa ne morem. Ni je besede, ki bi jo lahko rekla, dejanja, ki bi ga lahko storila, da bi tem ljudem olajšala trpljenje. Če bi kaj bilo, bi to sigurno naredila, ker ko pomislim na njihovo bolečino, me v srcu stisne in zapeče, kot bi mi nekdo zasadil nož. Ubogi starši, ubogo njegovo dekle….. Gledam kako se nepregledna kolona vije za njegovo krsto, koliko ljudi trpi in z njimi trpim tudi sama.

Priznam, da si nisem mislila, da mi bo tako hudo za katerimkoli zvezdnikom, presenetila sem samo sebe. Tako hudo mi je, kot bi izgubila nekoga od bližnjih. Priznam, da ni samo njegova tragnična smrt, poleg tega je iz mene privrelo še polno čustev, ki so se nabirala leta in je ta tragičen dogodek  sprožil polno nekega razmišljanja o temu kako kratko je življenje in kako minljivi smo. Kako prekleto velja, danes si, jutri te ni!!!!

Tudi danes, poslušam njegov glas in mi je hudo. Še vedno sem jezna na usodo in na ta naš svet, ki je tako nepravičen!!!!! NI FER, da se grozne stvari dogajajo dobrim ljudem. Očitno za angele na zemlji res ni prostora in ga zato ni več med nami!!!!!

 TOŠE, počivaj v miru!!!!!!!